»NE SE MATRAT« ali POČASI IN Z UŽITKOM

V mojem življenju sta dve stvari, ki jih neizmerno ljubim, ki mi dajejo energijo in s katerimi se bolj ali manj kontinuirano ukvarjam že od srednješolskih let. Kuhanje in s tem povezano tudi študiranje prehrane ter ukvarjanje s športom, predvsem tekom.

Lansko leto jeseni, sem bila povabljena v tekaški klub, pa sem šla. To pomeni redno tedensko delo s trenerjem in tedenski treningi, ki ti jih predpiše trener, glede na tvoje želje. Moja želja je bila, več kondicije, več moči, pa da lahko brez težav pretečem maraton, čas me pa itak ne zanima.  

Ko sem dobila v roke svoj vadbeni program, sem bila nemalo presenečena. Pričakovala sem kakšen težak trening, dobila pa ravno nasprotno. Vedno sem se namreč pri pridobivanju kondicije trudila, kolikor se je največ dalo, podirala svoje meje,  sedaj pa vidim, da ni imelo nobenega smisla.

Če pogledam program treninga, je čisto človeški, če že ne kar sproščujoč, razen takrat ko se dobimo skupaj, pa še takrat je družba in nam ni nič težko narediti.  V ponedeljek imam na programu pogovorni tek 5-7km in zraven piše: pazi, da nisi preveč zadihana. V torek hodim v hrib (200 do 300 m višinske razlike) -  počasi z vmesnimi odmori. Potem imam še dvakrat na teden »pogovorni tek«  pa kolesarski ali planinski izlet in seveda raztegovalne vaje. Če pogledam celoten trening pravzaprav nič tako pretresljivega, sploh se pa več ne »matram«, ko nabiram kondicijo. Stvari delam počasi in z užitkom. In rezultati? Rezultati definitivno so. Kondicija se dviguje. Počasi, vendar vztrajno. Ko sem šla na štadion preverit kje sem, sem ugotovila, da mi gre kar dobro. 10 km sem odtekla z užitkom in lahkoto.

Pri prehrani lahko potegnem paralelo, samo da sem tam stvari dojela že veliko prej. Ko sem še jedla normalno hrano, me hrana ni zanimala. Niti najmanj. Jedla sem samo zato, ker sem morala. Všeč so mi bile sladice, vendar sem bila po njih utrujena, ker sem jih pojedla preveč in so moji notranji organi porabili veliko preveč energije za prebavo vsega tega sladkorja. Za medicinske razmere, sem imela glede na svojo višino, skoraj vedno premalo kil ali pa sem bila na spodnji meji lestvice. Edino kar mi je bilo všeč, je bilo sadje, ki sem ga lahko pojedla na tone.

Totalen preobrat sem doživela, ko sem začela jesti najprej vegetarijansko, potem pa vegansko hrano. Prvič v mojem življenju je imela hrana okus. Poln okus. Jedla sem fantastične sladice, pripravljene seveda z naravnimi sladili in nisem imela želje po še. Mogoče sem na začetku pojedla vsak dan kar nekaj sladkega, sčasoma pa se je želja po sladkem zmanjšala. Hrano sem začela bolj gristi, moji obroki so bili vedno daljši. Začela sem jesti z užitkom. Pripravljala sem si takšne in drugačne solate in uživala v njihovem okusu. Energija se mi je vse bolj dvigovala in lahko sem delala več in dlje. Kot da se je moje življenje obrnilo na glavo.

Zadnjič mi je kolega, ko nas je šlo nekaj skupaj peš na Katarino, razlagal francoski paradoks. O tem, kako  Francozi statistično dokazano  jedo najbolj nezdravo hrano, pa imajo najdaljšo življenjsko dobo. Baje da zato, ker jedo z užitkom in si za kosilo vzamejo čas. Tako so njihova kosila manj stresna in njihovi živci (in s tem v povezavi njihovi notranji organi)  precej bolj na mestu.

Torej dragi moji. Nobene garancije ni, da bomo zdravi, če bomo jedli še tako zdravo hrano, pa bili stalno pod stresom, tudi če se bomo ukvarjali s športom in pri tem pretiravali. Poleg tega se je treba držati dveh načel: čim manj se sekiraj, predvsem pa : Ne se matrat!