KROFI

Če se česa lotim, ponavadi hočem, da je to narejeno dobro. Tako je tudi z mojim kuhanjem. Ko kuham ali pečem kakšno jed,  sem zadovoljna šele, ko je jed res okusna in vizualno dobro izgleda. Zaradi teh razlogov, sem še vedno pri krofih, čeprav je pust že malce mimo. Vse do sedaj sem namreč pekla krofe iz pšenične moke, ki so mi kar dobro uspevali. Naredila sem krofe, ki so mehki, okusni in kar je najpomembneje – imeli so »krancelj«.

Letos za pusta sem začela peči krofe najprej iz kamutove moke, pa potem iz pirine moke in se mi je podrl cel sistem. Presneto. Recept in postopek, ki sem ga uporabljala za pšenično moko, za kamutovo in pirino ne drži. Saj so se spekli, pa narasli, pa bili okusni, samo niso bili več tako mehki in niso imeli kranclja.  

Potem sem spraševala svoje prijateljice, kako naredijo kamutove in pirine krofe s krancljem, pa so rekle, da njihovi krofi nimajo kranclja in da se sploh ne razburjajo zaradi tega. Da jim je pomemben le okus. Hm. Meni pa ne.

Zato se še vedno ukvarjam s krofi (dobro, da mi ni treba vse sami pojesti!!!) in se tudi še bom, dokler ne naredim takšne, ki imajo kranclje, pa so seveda dobri, mehki.... skratka imajo vse lastnosti, ki jih mora imeti dober krof.

Vendar sem že na dobri poti. Od teh na sliki, jih ima polovica krancelj, pa tudi okusni in mehki so (bili). Rumena barva ni od jajc, ampak od kurkume. Imidž mora bit.