En teden vodja kuhinje v Zlatorogu v Bohinju (1. del)

Nekega lepega dne v decembru leta 2006 je prispel telefonski klic, da bi me januarja potrebovali  v Hotelu Zlatorog v Bohinju kot vodjo kuhinje. Pričakovali so Heather Mills s skupino približno 40 Angležev in želeli so vegansko hrano. Klical je takratni glavni kuhar Andrej, s katerim sva se spoznala poleti, ko je kupil mojo knjigo. Že takrat mi je omenil, da bodo verjetno dobili veganske goste in da bi potreboval nekoga, ki se spozna na to hrano. Dala sem mu svojo vizitko in seveda na celo zadevo pozabila. Telefonski klic me je prijetno presenetil. Sedaj je šlo zares. Rezervacija je bila potrjena .

V roku enega tedna sem jim poslala jedilnik, rečeno je bilo, da se bo hrana postregla po principu samopostrežnega bara in da naj bo raznovrstna. Obljubili so mi tudi pomoč dveh kuharjev. Sem se kar veselila novih dogodivščin.

Torej poslala sem jim jedilnike, seznam sestavin in  kje se te sestavine naročijo; pa seveda vse je bilo ekološkega izvora. Za svežo zelenjavo smo se dogovorili, da  jo pripeljem tisti dan, ko pridem, da jim ne bo potrebno hoditi zaradi tega v Ljubljano. Ostalo hrano so naročili pri dogovorjenih dobaviteljih.

Konec tedna naj bi začela delati, v sredo pa zvem, da nam podjetje, ki naj bi bilo naš glavni dobavitelj, hrane ne more dostaviti do dogovorjenega roka. Zakaj? Delali so inventuro in ugotovili, da jim stvari ne štimajo. Direktor je potem ustavil ves »izvoz« hrane iz skladišča, dokler se stvari ne uredijo, pa nič ni kazalo na to, da se bodo do konca tedna. Dva dni smo se klicarili, tudi  malce  hude krvi je bilo vmes, ampak na koncu so le obljubili, dostavo hrane z enodnevno zamudo.

Cela zadeva z zamaknjeno dostavo je potegnila za sabo, da je bilo treba že takoj prvi večer improvizirati.  Nekaj sestavin so nam že pripeljali, nekaj jih je imel kuhar že v skladišču od prej,  pa smo pripravili prvi obrok. Vse je bilo ok. Ampak vseeno sem si oddahnila, ko mi je bilo rečeno, da dobim ostalo robo takoj naslednji dan zjutraj.  Po pregledu shrambe sem namreč ugotovila, da smo za zajtrk malo kratki. Ampak življenje je tako ali tako popolno, razmišljajmo pozitivno, roba bo tukaj že pred zajtrkom.