Kako smo pekli biološki kruh v pekarni Kralj v Trzinu

 

Zadnje čase se veliko gibljem v Sadnem vrtu v Mengšu. Za tiste, ki ne veste, to je v osnovi prodajalna s sadjem in zelenjavo (imajo klasično in bio), ter biološkimi živili, ki jih je vsak dan več na policah. Skratka prijazna in majhna bio trgovinica na »podeželju«. Franci – šef in lastnik prodajalne se je odločil, da bo začel prodajati tudi biološki kruh. Z majhno družinsko pekarno se je dogovoril za poskus peke, mene pa poslal v izvidnico in pomoč. Kadar se jaz lotevam takih stvari, hočem imeti vse stoprocentno bio, brez izjem.Tako sem že v ponedeljek popoldan nabrala v Sadnem vrtu nejodirano sol iz Piranskih solin (za katero velja standard, da ni bio !!), pa biološki suh kvas in seveda ekološko moko – prekmursko polnozrnato in tip 800. Tokrat smo se morali zadovoljiti z Italijansko polbelo, vendar sem že naslednji trenutek vrtela telefon in se dogovarjala s kmetom iz Tržiča, če ima kaj pšenice na zalogi in koliko jo lahko namelje.

 

 

V torek zjutraj par minut čez šesto, sem bila že v pekarni z vsemi sestavinami. Nismo kaj dosti razpravljali, ampak smo se kar takoj lotili dela. Kvas sem raztopila v mlačni vodi in čeprav je bil suh, se je ob stalnem mešanju kar hitro raztopil. Nato je glavni in edini pek Andrej in predvidevam, da tudi lastnik pekarne, moko in sol nasul v »mašino« za gnetenje testa. Malo se je pritoževal, ker je bilo samo 3 kg moke in je moral računati, koliko vode in soli mora dodati k moki; za nad 20 kg ima tako in tako že vse preračunano in po moje lahko dela skoraj z zaprtimi očmi. Hecno je bilo videti tako malo moke v tako velikem stroju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Testo je zelo hitro nastalo, meni pa so šle po glavi »monade«, kako sem včasih mesila na roke potico ali kruh iz 2 ali 3 kg moke ali pa še bolje stepala s kuhalnico in so me na koncu bolele roke. Tak velik stroj bi mi prišel  zelo prav.

 

Andrej je potem testo vzel ven iz stroja in naredil štruce in majhne bombetke ter jih dal vzhajati. Cel postopek smo ponovili še s polnozrnatim testom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem sem se jaz poslovila in se domenila z njegovo ženo, ki je v tem času, pridno prodajala strankam kruh, ki ga je Andrej ponoči napekel, da se vrnem, ko bo kruh pečen. Domenile sva se, da me pokliče po telefonu; imela je občutek, da bo kruh malo bolj počasi vzhajal, ker smo dodali suh kvas in se mora tale kvas šele »zbudit« preden začne rasti.

 

Seveda je imela prav, kruh je res malce dlje vzhajal. Pa ne samo to. Z možem sta ugotovila, da se je polnozrnati kruh malo preveč razlezel in da ga bo potrebno še enkrat pregnesti. Vse sta naredila, tako kot je treba in malo pred deveto je zazvonil telefon, da naj pridem po kruh, češ da bo zadnja peka kmalu gotova.

 

Z velikim navdušenjem sem se pripeljala (Andreja seveda ni bilo več tam, saj vsi vemo, da peki delajo ponoči in dopoldan spijo), in doživela takle prizor.

 

 

 

Kruh je kar vabil, da se ga poje!!!

 

 

Gospa je vzela še zadnjo peko iz peči,

 

 

jaz pa sem z navdušenjem naložila košaro v avto in ga odpeljala v Sadni vrt. Upam, da je Franci vsega prodal, ker smo ga v Sadnem vrtu takoj poskusili in je bil res dober.