kuhar ali Kuhar? (2. del)

Ne morem si kaj, da ne bi dodala še par besed k prvemu delu članka. Če sem v prvem delu govorila o tem, kako se kuharji v javnih izobraževalnih zavodih ravnajo po liniji najmanjšega odpora, moram povedati tudi obratno – dobro izkušnjo, kako se zavzamejo za stvari, pa včasih nimajo moči, da bi kaj spremenili.

Eno leto nazaj sva s sodelavcem vodila na Goriškem izobraževanje za kuharje v vrtcih in šolah o zdravih sladicah. Bilo je okoli 15 udeležencev- kuharjev in vodij prehrane. Tega tečaja se spomnim kot zelo prijetnega, ker je udeležence tečaj zanimal. Na izobraževanje so jih poslale šole in vrtci, kar pomeni, da so jim izobraževanje tudi plačale.

Pripravljali smo veliko različnih sladic in ker so bili udeleženci zelo zainteresirani, sem bila tudi jaz motivirana, da jih čimveč naučim. Skratka bili so sami prijetni ljudje, vajeni dela ter radovedni.

Naredili smo veliko. Na koncu smo sedeli ob obloženi mizi sladic, pokušali in se pogovarjali. Ker mene vedno zanima, kaj se dogaja v vrtcih in šolah glede prehrane, kaj otroci jedo, ali so kakšni napredki glede tega, sem začela spraševati. Povedali so mi, da so jih sicer poslali na izobraževanje, ampak da tega po vsej verjetnosti ne bodo mogli pripravljati. Sestavine, ki jih namreč potrebujejo za to vrsto hrane so malce dražje. Dobavitelje pa izbirajo tako, da šola objavi razpis in potem izbere najcenejšega dobavitelja. To pomeni, da se najprej gleda cena in šele potem kvaliteta. Vemo pa, da zdrava hrana ni najcenejša. Ena izmed kuharic je pripomnila, da otrokom dajo za piti najcenejši sirup v katerem je  sàmo barvilo in sladkor, ker so ostali dražji. Moj sodelavec je potem spraševal ali je sploh kakšna varianta, da naročijo biološki zgoščeni jabolčni sok, ki ni predrag, ni pa najcenejši. Odgovor je bil: »Zaenkrat ne.«

Kar nekaj časa sem razmišljala o tem. Spraševala sem se, ali ima sploh smisel delati taka izobraževanja, če imajo potem udeleženci zvezane roke. Pa sem prišla do sklepa, da ima. Seveda ima. Saj se na svetu nikoli ne bi zgodila nobena sprememba, ne bi uspela nobena revolucija, če bi vsi razmišljali tako. Moje delo je očitno tudi kuharjem in delavcem v šolah in vrtcih pokazati, da obstaja veliko bolj zdrava alternativa, da se dajo stvari narediti drugače, da obstaja še kaj drugega kot tvoje in sosedovo dvorišče, da je sosednjo ulico in še sosednjo ulico treba odkrivati. Zavedam se, da je to dolgotrajno delo in da ni zagotovljenega uspeha. Pa vam povem, da me to ne zamaje kaj dosti. Treba je poslati glas in zato sem tukaj. Tudi zato, ker vem, da je to prava stvar, ker rada to delam. To je pa tudi že nekaj.