ALI PRESLABO SKRBIMO ZA SVOJ »AVTO«?

V soboto sem peljala na servis moj avto. Kar nekaj stvari je bilo treba zamenjati: filter, pa mikro filter...Mehanik Drago je imel cel kup novih škatlic, katerih vsebina je potem izginila pod pokrov mojega avta in seveda je bilo potrebno zamenjati tudi olje. Vedno pazim, da olje menjam takrat, kot je treba. Saj že res, da so današnja olja obogatena s teflonom, ampak vseeno. Pa verjetno večina ljudi tudi tako ravna s svojimi avtomobili, saj so pravzaprav prisiljeni, ker drugače so problemi.

Ko sem stala in čakala, da bo moj avto gotov, so se mi po glavi podile najrazličnejše misli.Toliko si , damo opravka z avtom, vsaj kar se tiče motorja, zavor, skratka njegovega »drobovja«. Vedno se najde denar za servis in popravilo, ker se pač mora, drugače avto ne bi šel. Verjetno v veliko primerov skrbimo bolje za svoj avto, kot pa za svoje telo. V naše telo pa vnašamo marsikaj. Ne zato, ker ne bi bili zavestni, kaj je zanj slabo, ampak enostavno zato, ker nam ni mar. Saj v globini sebe vsak ve, kaj je dobro zanj in kaj ni. Pa si pravimo : »Saj naše telo bo zdržalo« ali pa enostavno vprašanje prehrane in dobrobiti našega fizičnega telesa postavljamo na stranski tir, zapremo v najbolj skriti predalček. Dokler ne začnejo zvoniti alarmi.

Splošno znano je, celo na vsaki škatlici piše, da je kajenje slabo za naše telo in kaj vse povzroča, človeštvo pa še kar na veliko kadi. Določene stvari dvigujejo holesterol, pa je poraba takih živil še vedno velika, po drugi strani pa se veča poraba tablet proti holesterolu. Človeštvo v vsej svoji zgodovini ni pojedlo toliko belega sladkorja, kot v zadnjih 200 letih in če pogledamo statistiko uživanja sladkorja, gre krivulja še kar navzgor. Navzgor gre seveda tudi krivulja sladkornih bolezni. Ampak saj imamo tudi za to tabletke in začasne rešitve. Včasih nam je prav malo mar za naše telo.

Take in podobne misli, so se mi začele plesti po glavi, ko sem gledala mojega mehanika, kako je »šraufal« po motorju mojega avta. Ker avto še ni bil gotov, sem šla vmes na čaj. V baru, kjer sem ga pila,  sem slišala zgodbo, ki je bila prav v stilu mojega razmišljanja. Oseba, precej mlada, zelo obilna ima  stalne zdravstvene težave. Za sladkor jé tablete, trenutno jo čaka operacija želodca, glavna njena hrana so sladkarije. Pa se ne zamisli nad tem, da bi bilo treba kaj spremeniti. Mogoče za malico namesto čokolade pojesti sadje ali zelenjavo.

Vprašanje, ki se pojavi je: če imaš avto, ki gre na bencin, ti pa mu vsake toliko časa daješ dizel, ali bi ga mehanik hotel stalno popravljati, če bi mu rekel, da si mu dal malo dizla, ker je pač cenejši. Ali pa obratno, da si v avto, ki gre na dizel nalil bencin. Mogoče enkrat že - na črpalki se lahko zgodi, da zagrabiš napačno ročko. Zase vem, če bi prišla s tako idejo k Dragotu, bi me kar poslal domov. Rekel bi mi, da se z mojim avtom ne bo več ukvarjal, ker mu ne dajem pravega bencina. Pa še prav bi imel. Ne moreš »hraniti« avta z nečim, za kar ni narejen. Saj tudi naše telo ni narejeno za določeno hrano, pa človeštvo še kar vztraja.

Pa še druga zgodba. Poznala sem nekoga, ki je bil kronični pijanec. Vedno se je vračal v bolnico zaradi enakih težav, ki vemo kakšne so, pa so mu zdravniki, še kar dajali zdravila, ga še kar zdravili. Tudi to so mu povedali, da naj zmanjša vnos alkohola, pa se njihovih navodil seveda ni držal.

Moj dedek je bil zdravnik, pa so vedeli povedati ljudje, da so ga včasih prosili, za zdravila, ki bi odpravila določeno vrsto težave, pa jim je rekel, da jim kot zdravnik seveda mora dati zdravila in jih bo tudi dal, ker za to vrsto težave obstajajo. Tako ali  tako ne bodo pomagala, ker je problem drugje. Kako naj nekomu daš zdravilo, pa nadaljuje  s starimi slabimi prehranjevalnimi navadami? Gremo naprej po načelu : saj vem, da je to slabo zame, ampak malo pa bi vseeno. Dokler gre. Kaj pa potem?

A veste kako sem nehala jesti meso?  Vedno sem imela težave z želodcem in sploh s  prebavljanjem mesa. Velikokrat ga moje telo ni moglo prebaviti in je vse vrglo ven, po taki ali drugačni poti, s tem, da potem 2 dni nisem smela prav ničesar jesti. Bilo je tako: karkoli je šlo v želodec, je šlo tudi ven. Po hrenovkah sem dobila kar vročino in pike po telesu. Nekega daljnega leta, za osmi marec, sem pojedla za večerjo precej mesa (vedno sem bila bolj »šlang« narave, tako da precej pomeni količino prilagojena za suho postavo) in naslednji dan mi je bilo zelo zelo slabo. Pa sem rekla. Tako. Dovolj. Če moje telo ne prenese mesa, ga pač ne bom jedla, saj ga pravzaprav nikoli nisem zares marala. Začela sem iskati druge vrste hrane. Kasneje sem enako naredila z mlekom, sladkorjem...

Premalo se zavedamo, da vse plačamo. Jaz sem imela srečo, da mi je telo takoj pokazalo, kaj ne mara - pa še za to sem potrebovala kar nekaj let, da sem razbrala signale. To je ena pot – da se spremeniš. Druga pot pa je jemanje kredita, ki ga moraš nekoč odplačati. Slej ko prej. Na takšen ali drugačen način.

Ali res tako nizko cenimo svoje telo in damo več celo na svoje avtomobile? Nalijemo jim pravi bencin, jih vozimo na servis in se ukvarjamo z njimi. Sami pa si včasih ne vzamemo niti časa, da bi v miru pojedli zdrav obrok?