Ljubezen in želodec

Včasih se sprašujem, če živim v napačnem času.  Pravzaprav sem se začela to spraševati zadnje dni, ko sem ugotavljala, da niti jesti nimamo več časa v miru.  Prideš domov in skuhaš kosilo v približno dvajsetih minutah. Tistim, ki jim ni mar za zdravje to naredijo v mikrovalovni pečici, ostali pa po svojih najboljših močeh na kakšen drug način.  Za jesti si mogoče še vzamemo čas, ampak med žvečenjem je  treba prebrati še časopis, da ne bi kaj zamudili ali pa gledati televizijo. Po kosilu pa posodo na hitro zložimo v pomivalni stroj in obred je opravljen..

Včasih se dobimo s prijatelji in gremo na kakšen hrib, potem pa si pripravimo kosilo in kasneje tudi sladico. V miru se skupaj usedemo in pojemo, kar pač smo si skuhali ali pa že prej pripravili.  Velikokrat naredimo tako, da vsak nekaj pripravi, pripravljeno prinese s sabo in potem se gremo slow food. Paše vam rečem.

Nekoč sem bila ne nekem seminarju, kjer je predavatelj razlagal, da sta hrana in spolnost povezana, da sta pravzaprav eno in isto. Ko se rodimo, je naš prvi stik s hrano mamina dojka, ki postane kasneje seksualni objekt. Mama dojenčku pomeni varnost in seveda hrano. Dojenček gre skozi porodni kanal, se pravi skozi nožnico, ki je tudi seksualni objekt. In potem je predavatelj razlagal naprej, da je povezan odnos do hrane in do spolnosti. Kasneje, ko odrastemo te povezave nismo več zavestni in jo potisnemo v podzavest, tudi zaradi določenih tabujev. Vendar v ozadju še vedno deluje. Naš odnos do hrane kaže na naš odnos do spolnosti.

Odkar sem jo slišala, mi tale razlaga ni hotela iz glave. In ker se poklicno ukvarjam s hrano, sem začela opazovati sodobni svet z zgoraj omenjenega zornega kota. Predvsem odnose ženska - moški.

Kako razmišljamo danes? Na kakšen način iščemo svojo boljšo polovico? Na enak način kot jemo: po najkrajši možni poti in kar se da hitro moramo priti do cilja. Čim hitreje moramo najti nekoga  – najbolje kar preko interneta. Čim hitreje moramo priti do želenega rezultata (karkoli že to je), potem pa hiteti naprej, ker tako in tako ni časa človeka spoznavati in spoznati. Ker je treba postoriti in doživeti še tisoč stvari. Na koncu ugotoviš, da ti izbranec pravzaprav ni preveč  všeč in da ni tvoj tip.Po pravici povedano, mu ne daš nobene možnosti. Nobenega uvoda, nobenega razvoja, nobene zgodbe.

Ker tudi sama precej uporabljam internet in sem prijavljena tu in tam, me včasih klikne kakšen  osebek moškega spola. Do sedaj se še nisem uspela z nikomer srečati, ampak to je že druga zgodba. Ne vem, mogoče mi ta način spoznavanja ne leži preveč.  

Zadnjič smo se s prijateljicami pogovarjale in ugotavljale, kako se je vse spremenilo, kar se tiče hranjenja in odnosov in da je to precej povezano med sabo. Mogoče smo za ostali svet kar preveč starokopitne. Ena je rekla: a veš da me je poklical ta pa ta, pa me je kar takoj hotel spraviti v posteljo. Sem ga kar »skenslala«. Druga je povedala skoraj do pike enako zgodbo. Ena izmed njiju je rekla: ampak jaz sem takšne vrste punca, ki potrebuje rože. Druga je dodala: pa večerjico, pa pogovarjanje, pa kino.  Hm. Kaj pa jaz vem, ampak slow food je vsekakor boljši kot  fast food. Obožujem slow food. Kino, pa večerjica, pa bodimo »frendi«, pa potem vidimo, kam se vse obrne. Desert pride na koncu ali pa ne. Po želji.

Je romantika, ki jo potrebujemo ženske, kot smo me, nepotrebna? Prepočasna? Pa tudi  če. Očitno nekaterim ženskam to ni mar. Nekatere še vedno potrebujemo rože. Nekatere še vedno jemo počasi in uživamo v vsakem grižljaju, pa naj bo to predjed ali glavna jed ali pa desert. Včasih smo mogoče preveč site, da bi pojedle desert, pa je tudi to ok.

V napačnem času živimo samo, kadar dovolimo, da se nam ta misel vsili. Kadar si pustimo vzeti pravico in užitek jesti počasi in uživati. Saj sem že večkrat napisala: raje ne jem, kot pa da jem na hitro.