Tabor preživetja v naravi 13. - 20. avgust 2010 (1.del)

Dobila sem povabilo, da bi kuhala na taboru preživetja v naravi.

Lokacija: umetno jezero Klivnik pri Ilirski Bistrici.

Trajanje: od petka 13.8.2010 do petka 20.8.2010.

Ker še nikoli nisem kuhala pod šotorom, brez tekoče vode in vsega udobja, ki ga ima ponavadi kuhar na voljo, sem sprejela izziv. To je pomenilo priprava jedilnika za cel teden, vnaprejšnja nabava skoraj vseh surovin. Potem pa samo še dogovor s Sadnim vrtom iz Mengša za dostavo svežega sadja in zelenjave enkrat v začetku tedna in  vse je bilo nastavljeno, da se odvrti.

 

Teden dni pred taborom sva šla z Mihom pogledat prostor, kjer bomo taborili. Travnik lociran med dvema potokoma in umetnim jezerom na eni strani je v poznem popoldnevu deloval prijetno in spokojno.

 

V petek zjutraj sem končno naložila vso hrano v avto in se okoli poldneva odpravila iz oblačne Ljubljane. Vremenska napoved sicer ni bila tako slaba, vendar se je  Ljubljana tisto jutro močno spogledovala z dežjem in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo dež res začel. Na avtocesti je dež že kapljal in par minut za tem se je kar ulivalo. Na Klivniku, je dež že ponehaval. Boštjan in Miha sta bila mokra, vendar dobre volje in delovno razpoložena. Štabni šotor – prostor za kuhinjo in jedilnico, je bil že skoraj postavljen. »Kuhinjske elemente« sta zbila kar iz lesa in postavila nanje 3 velike kuhalnike. Dež je še vedno malce rosil, ko smo pripeljano hrano zlagali na palete pod šotor. Bila sta že pošteno lačna in čas je bil za prvo kosilo iz novo nastale kuhinje.

 

Pozno popoldne so počasi začeli prihajati ljudje. Zame je to pomenil začetek pripravljanja večerje. Postregla sem jim z lahko zelenjavno mineštro.

 

V soboto so se začele stvari dogajati na polno. Že takoj prvi dan so moški postavili brv čez potok, tja je vodila namreč pot do wc-ja. Ljudje so veselo klepetali ob nabiranju drv in pripravljanju ognjišča. Po kosilu so uživali v vožnji s kanujem in kopanju v jezeru. Boštjan in Miha sta se ukvarjala še z dokončnim urejevanjem kuhinje in jedilnice.

 

Ker moja kuhinja seveda ni imela hladilnika (lahko bi skopali luknjo v zemljo in na ta način dobili precej hladen prostor), smo v dokaj hladen potok postavili največji lonec in ga obtežili s kamni. Vse je bilo nared. Jedilnik pa tudi ni bil preveč kompliciran, tako da mi kuhanje ni delalo težav. Tudi dejstvo, da je bilo nekaj ljudi, ki niso jedli čebulnic in nekaj, ki so bili poleg veganske prehrane še na dieti proti candidi me ni obremenjevalo. Občutek, da sem v naravi, mi je kljub malo manj »udobnemu« kuhanju dajal veliko veselja ter mirnost in sproščenost. In nenazadnje vsi tisti otroci, polni radovednosti in raziskovalnega duha.

 

Dovolj besed. Raje si oglejte fotografije s tabora. Zanje se prav lepo zahvalim Boštjanu in Olgi Vihtelič.