Zakaj makrobiotika še ni za v koš in verjetno tudi nikoli ne bo?

Moj prvi vpogled v zdravo prehrano je bila makrobiotika. K njej sem pristopila dokaj resno. To pomeni, da sem preštudirala vso takrat dosegljivo literaturo in se stvari lotila tudi praktično. Najprej sem poskusila delati kekse iz polnovredne moke in brez sladkorja ( s sladom seveda). Namreč osnovna sestavina vsakega obroka naj bi bile polnovredne žitarice - 50-60%. Okoli 5-10 % naj bi se zaužilo  juh (z misom in algami) in  25-30 % zelenjave. Kruh in testenine makrobiotiki skoraj ne priporočajo. Alge naj bi se jedle vsak dan (5-10%) ter obvezno oreščki in za pitje izvirska voda.

Takrat se nisem odločila za makrobiotiko, ker se mi je zdela cela stvar preveč kontrolirana z glavo in čisto preveč zapletena. Kaj pa če moje telo danes potrebuje malce več alg in manj žitaric? Ali pa več zelenjave? V mojem raziskovanju pravilne prehrane (zame seveda) sem postopoma  prišla do bio-veganstva  in ugotovila, da je moje prehranjevanje zelo podobno makrobiotiki, čeprav jem samo tisto, kar mi zares paše. Sicer ne kalkuliram, koliko procentov določene hrane pojem, vendar vidim, da kruha in testenin skoraj ne jem - najraje imam brezglutenske testenine iz riža, koruze, ajde. Alge obožujem (seveda saj imajo ogromno vitaminov in mineralov, ki so zelo pomembni pri funkcioniranju našega telesa), tudi zelenjave jem dovolj, edina razlika je v tem, da med obroki pojem še veliko sadja. Sezonskega seveda. Oreščki so pa tako ali tako dnevno na mojem jedilniku, da o suhem sadju ne govorimo. Po vodo hodim v Tunjice. Včasih pojem tudi kakšen piškot (nisem ravno ljubitelj) grem na kos bioveganske tortice ali pa si privoščim sladoled. Razlika med makrobiotiko in mojim načinom prehranjevanja je ta, da nikoli ne razmišljam o tem, koliko procentov določene stvari, bom pojedla - vedno jem samo tisto, kar mojemu telesu  zares ustreza in za čemer se mi cedijo sline. Z leti se pač naučiš poslušati svoje telo. Na začetku moje prehranjevalne poti sem pojedla ogromno sladkega – sposobna sem bila pojesti cel pollitrski sojin desert naenkrat, pa mogoče še enega. Skratka čisto preveč. Danes ga kupim zelo redko. Ko ga odprem, pojem le majhno skodelico in ponavadi ga potem hranim v hladilniku kar nekaj časa, preden si ga spet zaželim.  

Vendar obstaja tudi druga veganska plat. Naj navedem primer. Kakšno leto nazaj, je imel moj prijatelj, tudi veganec, težave z zdravjem. Šlo je za splošno pomanjkanje energije. Ko sem takole razmišljala, zakaj se mu je to zgodilo, sem prišla do zaključka, da je pravzaprav jédel vegansko »junk« hrano. Pica, toast, piškotki, zelo malo ali skoraj nič zelenjave, o oreščkih ne duha ne sluha, bel riž (ki tako ali tako nima skoraj nič hranljivih sestavin v sebi). Prišla sem do zaključka, da se lahko še tako hraniš bio-vegansko, ampak še vedno je to v veliki meri nezdravo prehranjevanje, ker ješ samo »junk« hrano. Zato ker pozabiš na alge, zelenjavo, polnovredne stvari, ki telo hranijo in obnavljajo.

Cela zgodba se mi je potrdila kakšnih 14 dni nazaj, ko je šla moja prijateljica v novo službo in seveda na zdravniški pregled. Krvna slika je pokazala, da ji primanjkuje železa. Problem pri njej je, da ne jé skoraj nobene zelenjave, solate pa sploh ne. Nobene. Poje pa veliko sladkih stvari. 

Sedaj, ko takole gledam nazaj, se mi vse bolj dozdeva, da makrobiotika pač ni za v koš in tudi nikoli ne bo. Mogoče zame in še za koga preveč stroga (vendar v svoji bazi pravilna), za nekoga pa ravno pravšnja, saj bi v nasprotnem primeru jedel samo veganske sladkarije in pice. Včasih se je pač treba držati nekega okvirja, če ne veš in čutiš kako, kaj in v katero smer.