O hrani

Meso

Evolucijska zgodovina človeštva pravi, da smo bili najprej rastlinojedci oziroma uživalci rastlin - še pred nedavnim. Na to kažejo tudi naši zobje, ki so večinoma ravni, primerni za mletje rastlinske hrane. Zobje mesojedcev pa so koničasti in ostri - narejeni torej za to, da prebodejo in raztrgajo meso. Še več - mesojedci imajo sposobnost, da asimilirajo, predelajo in se rešijo ogromne količine holesterola, ki ga dnevno užijejo.Ne poznajo obolevanja za arteriosklerozo. Človeška jetra pa imajo omejeno kapaciteto predelave holesterola in če ga je preveč, zbolimo.

Tudi naš prebavni trakt je drugačen od prebavnega trakta mesojedcev. Mesojedci imajo zelo kratko črevo, ki je narejeno kot "dimnik", hrana gre zelo hitro skozenj. Prebavi se lahko že v pol ure. Če se meso dolgo zadržuje v telesu, metabolni procesi zvišujejo telesno temperaturo. Ljudje imamo - kot drugi rastlinojedci - dolg prebavni trakt, ki je primeren za prebavo rastlinske hrane. Hrano prebavljamo približno šest do osem ur.

Poleg tega je meso eden od primarnih izvorov nasičenih maščob in holesterola ter vpliva na nastanek mnogih bolezni. Meso vsebuje za naše telo prekomerno količino železa. To železo ima vlogo prooksidanta in vodi k produkciji raznih reaktivnih spojin (tudi prostih radikalov). Prosti radikali pa ne povzročajo samo škodo celicam in pospešujejo staranje tkiva, ampak so lahko tudi eden izmed vzrokov za nastanek raka.

V mesu pogosto najdemo sledove kemičnih pesticidov, gnojil in hormonov – mnogi od teh so dokazano karcinogeni za ljudi. Hormone dajejo teletom, da hitreje rasejo; poleg tega so v mesu pogosto kravji notranji hormoni – kot na primer adrenalin, ki se sprošča med klanjem živali. Živino zdravijo z veliko količino antibiotikov; del teh ostane v mesu in jih z njim pojemo.

Z mesom – seveda prištevamo sem tudi ribe - zaužijemo tudi psihično energijo živali in seveda tudi vse negativna čustva živali ob zakolu.

Mleko in mlečni izdelki

Vsi sesalci se kot otroci hranimo z mlekom svojih mater. Mleko je zelo osebna stvar in je namenjeno samo določenim mladičem: človeško za otroka, kravje za telička. Še več. Tako je na primer mleko matere nedonošenčka drugačno od mleka matere donošenega otroka. Raziskave so pokazale, da se materino mleko spreminja celo čez dan, da bi zadovoljilo potrebe določenega otroka. Poleg tega dojenje predstavlja pomembno vez med materjo in otrokom – otroku daje toplino, ljubezen in varnost.

Človeški otrok v šestih mesecih za dvakrat poveča svojo rojstno težo.Teliček pa svojo rojstno težo za dvakrat poveča že v mesecu in pol. Teliček torej potrebuje več proteinov kot človeški dojenček. Poleg tega so proteini v kravjem mleku drugačni kot proteini v človeškem mleku. Primarni tip proteina v kravjem mleku je kazein. Kravje mleko ima približno dvajsetkrat več kazeina kot človeško mleko, kar pomeni, da je zelo težko - ali celo nemogoče - prebavljivo. Kazein se neprebavljen »prilepi« na debelo črevo in blokira absorbcijo hrane. Pri ljudeh se zaradi tega pojavijo problemi s prebavo, nestrpnost, oslabljeno vsrkavanje drugih hranljivih snovi in nezaželene reakcije imunskega sistema (alergije). Zelo malo proteinov, namenjenih za telička, se najde v človeškem mleku in nobenega od teh ni zaslediti v kakršnikoli naravni hrani za človeka. Proteini iz kravjega mleka se v kri večinoma absorbirajo popolnoma neprebavljeni.

Ampak, ali ne potrebujemo mleka, da dobimo z njim kalcij? Ne. Najboljši način, za pridobivanje kalcija našemu telesu je, da jemo več sveže zelenjave. Kravje mleko ima sicer veliko kalcija, ki pa je v taki obliki, da ga človeško telo le s težavo absorbira. Tisoče in tisoče krvnih testov je pokazalo, da imajo ljudje , ki spijejo tri ali štiri kozarce mleka na dan nizek nivo kalcija v krvi.

Najboljši način, da se poveča nivo kalcija in učvrstijo kosti je zmanjšano uživanje živalskih beljakovin. Živalski produkti povzročajo kislost, ki jo mora krvni obtok uravnotežiti s tem, da absorbira alkalne minerale, na primer kalcij iz kosti. Številne študije so pokazale, da imajo vegetarijanci močnejše kosti kot vsejedci.

Velik del svetovne populacije je intoleranten na laktozo (sladkor v mleku), kar pomeni, da ne more prebavljati laktoze oziroma jo prebavlja slabo. Pri prebavi laktoze sodeluje encim laktaza. Pri otroku med poldrugim in četrtim letom laktaza v tankem črevesju izgubi svojo sposobnost prebavljanja laktoze, povedano z drugimi besedami - preneha nastajati. To je normalen proces, ki spremlja dozorevanje večine ljudi in živali. Očitno narava nikoli ni imela namena, da bi se po odstavitvi od prsi hranili z laktozo – mlekom.

Še večji problem predstavlja homogenizirano mleko. Homogenizacija mleka poteka tako, da mleko steče skozi neke vrste sito pod velikim pritiskom in hitrostjo. Tako se velike kroglice maščobe razpršijo v manjše. Encim, ki se imenuje ksantin oksidaza, je pritrjen na površino maščobnih molekul v mleku. Jetra filtrirajo ta encim iz surovega kravjega mleka. Če pa je mleko homogenizirano, se ta encim absorbira skozi stene črevesja neposredno v kri. Tam povzroči niz reakcij (nastanek reaktivnih spojin in prostih radikalov) in deluje škodljivo na arterije, srčne zaklopke in mišice.

Kravje mleko vsebuje tudi hormone, ki jih dodajajo živalim, da hitreje rastejo in proizvedejo čim več mleka. Prav tako pa najdemo v mleku sledove pesticidov in antibiotikov.

V čredah je zelo razširjen mastitis. Statistike v Angliji kažejo, da štiri krave od desetih zbolijo za mastitisom. Krava z zagnojenimi vimeni oddaja zelo veliko patogenih mikroorganizmov v mleko.

Sladkor

Rafiniran sladkor tisočletja ni bil del človeške diete. V antičnih časih je bil uvožen in drag luksuz. Stari Grki niso imeli besede za sladkor. Ko je Nearchus, admiral Aleksandra Velikega v 3. st. pr. n. št. plul po reki Ind, ga je opisal kot vrsto medu, pridobljeno iz sladkornega trsa. Indijci so namreč stiskali sok iz sladkornega trsa in ga pili kot fermentirano pijačo. Danes se še vedno uporablja v Indiji, vendar bistveno manj. Hindujsko ime za to vrsto sladkorja je ghur, Angleži ga imenujejo Jaggery.

Sladkor je dobil sodobno ime šele v času cesarja Nerona – »saccharum«. Takrat je bil še vedno drag luksuz, ki ga Rimljani niso uživali. Od sladkih stvari so jedli sadje in med. Postopek rafinacije so odkrili šele Perzijci okrog leta 600. Iz sladke tekočine so pridobili trdno obliko, ki je bila obstojna brez fermentacije.

Arabci so od Perzijcev prevzeli postopek rafinacije sladkorja. Začeli so saditi sladkorni trs in so bili verjetno prvi zavojevalci v zgodovini, ki so lahko oskrbeli dvor in čete s slaščicami in sladkanimi pijačami.

Križarji so prinesli sladkor v Evropo, ampak še vedno je bil dosegljiv samo tistim, ki so imeli precej pod palcem, prav tako, kot drage začimbe, uvožene iz Daljnega vzhoda.

Sledi nekaj stoletij boja za prevlado v trgovini s sladkorjem, ustanavljanje velikih sladkornih plantaž in v zvezi s tem zasužnjevanje ljudi, ki so morali delati na plantažah. V tej »dirki« so najprej prednjačili Portugalci in Španci, v 16. stoletju pa dosežejo monopol nad trgovino sladkorja Britanci.

Ko je bil sladkor predstavljen Angliji, je bila cena za dobrih 400 gramov sladkorja toliko kot celoletna plača enega delavca. Leta 1770 je bila cena enaka ceni dveh jajc. Do leta 1900 je cena v Angliji tako padla, da je bila poraba na prebivalca na leto malo več kot 12 kg.

V Ameriki so začeli kmetje saditi sladkorni trs konec 18. stoletja; takrat so cene sladkorja drastično padle in zelo se je povečalo njegovo uživanje.

Sladkorji so ogljikovi hidrati, katerih molekule so sestavljene navadno iz enega ali dveh monosaharidov. Beseda se pogosto uporablja v pomenu saharoze (po odkritju Amerike poznane kot "belo zlato"), ki se uporablja za doma (za pripravo kave, čaja, sokov, peciva, ...), v prehrambeni industriji in v industriji pijač. Saharoza – trsni sladkor je disaharid sestavljen iz glukoze in fruktoze. Poleg saharoze poznamo še naslednje sladkorje: maltoza – sadni sladkor (sestavljen iz dveh molekul glukoz), laktoza – mlečni sladkor (sestavljen iz molekule glukoze in galaktoze). Poleg sestavljenih sladkorjev poznamo tudi enostavne sladkorje – monosaharide: glukoza, fruktoza, galaktoza itd. Te molekule sestavljajo celo vrsto kompleksnih spojin, ki so v naravi življenjskega pomena: škrob (amiloza, amilopektin), celuloza, pektin, dekstrin, inulin, …

Ko so se v družbi začeli prodajati t. i. čisti proizvodi, so začeli rafinirati tudi surovi sladkor, ki vsebuje vse potrebno za normalno presnovo. Proizvedejo ga tako, da sok sladkornega trsa kemično obdelajo. Tako odstranijo vsa vlakna in proteine, ki zavzemajo 90 odstotkov celotne rastline.

Če oseba neprestano je živila, ki vsebujejo rafiniran sladkor, telo kmalu postane neuspešno pri proizvodnji glukoze iz kompleksnih ogljikovih hidratov, proteinov in maščob. Mehanizem v telesu, ki opravlja te funkcije, postane sčasoma neuporaben, in tudi če oseba poje normalen obrok, glukoza v krvi pade. Potem sledi želja po sladkem, lahko se pojavi depresija, v skrajnih primerih tudi napad potenja in drgetanje (hipoglikemija). Oseba zopet zaužije živilo, ki vsebuje rafiniran sladkor, in začarani krog zasvojenosti s sladkorjem se začne.

Sladkor za svojo presnovo v telesu potrebuje minerale: krom, magnezij, kobalt, baker in cink. Ti minerali se v procesu rafinacije iz sladkorja odstranijo in telo nima druge izbire, kot da jih črpa iz svojih lastnih zalog. S tem preobremenimo naše telo, in v primeru, da nimamo dovolj mineralov, višek sladkorja kroži po našem krvnem obtoku in se veže na določene molekule, ki pa so škodljive našemu zdravju; spremeni se njihova funkcija delovanja.

Znanstveniki, ki raziskujejo fenomen sladkorja, pravijo, da se težave s sladkorjem kažejo zelo različno. Lahko samo z utrujenostjo, občasnim glavobolom, gnitjem zob ali hujšimi simptomi, kot so diabetes, osteoporoza, artritis. Sladkor lahko tako vznemiri telo, da se pojavijo težave tudi pri navadnem prehranjevanju.

Minerali v našem telesu so v določenem razmerju. Telo, ki dobro deluje, neprestano vzdržuje to razmerje. Rafiniran sladkor pa to ravnovesje spremeni. Povzroči, da se vsebnost nekaterih mineralov poveča, nekaterih zmanjša, in ob tem je ravnovesje porušeno. Pri zdravih ljudeh se ravnotežje hitro vzpostavi, pri bolnih ljudeh pa neravnovesje ostane dalj časa, in s tem se lahko prične nepovratna degeneracija določenih procesov in tkiv.

Dandanes se namesto sladkorja veliko uporabljajo UMETNA SLADILA. To so kemične substance, izdelane v laboratoriju, ki nimajo nobene hranljive vrednosti, nobenih kalorij (prazne kalorije!).

Umetna sladila sicer zadovoljijo naše brbončice, ne pa tudi potrebe telesa po naravnih polnovrednih ogljikovih hidratih. Umetna sladila »ogoljufajo« naše telo s tem, ko mu dajo lažen občutek sladkosti. Ko zaužijemo umetno sladilo, ki ima seveda zelo močno sladkobo, naši možgani to zaznajo kot vnos velike količine kalorij. Telo takoj stopi v akcijo in pripravi veliko količino presnovnih spojin (encimi ...) da bi te prihajajoče »kalorije« spremenilo v maščobo. Čeprav v resnici ne zaužijemo nobene kalorije ali zelo malo le-teh, tega koncepta naši možgani ne razumejo, ker so od brbončic dobili drugo informacijo. Zato takoj, ko pride prava hrana, spremenijo to hrano v maščobo. Študije na 80 000 ženskah v obdobju 6 let so pokazale, da ob uživanju umetnih sladil pravzaprav pridobimo na teži.

Ta sladila so zelo intenzivna in stalna uporaba umetnih sladil povzroči, da izgubimo občutek za naravno sladkost, prisotno v hrani, npr. za naravno sladkost sadja. Pri umetnih sladilih je treba upoštevati še eno, ne nepomembno stvar. Veliko teh sladil je bilo danih na trg brez pravih poskusov in šele kasneje so ugotovili, kako škodljiva so v resnici, in jih umaknili iz prodaje. Večina znanstvenikov danes meni, da ne obstaja zdravo umetno sladilo.

Razhudniki

Vsi vemo, da je na primer tobak škodljiv; a le malo ljudi ve, da na telo škodljivo vplivajo tudi paradižnik, paprika, jajčevci in krompir. Vsi spadajo namreč v isto družino razhudnikov. Ustvarjajo kislost v jetrih in posredno vplivajo na genetski zapis v našem telesu. Razhudnike so prinesli španski zavojevalci v Evropo po odkritju Amerike; jajčevci so prišli k nam iz Azije. Maji, Azteki, Tolteki in Inki razhudnikov niso jedli, ampak so jih uporabljali samo kot okrasne rastline.