Buče

(Jem to kar sem; oktober 2006; avtorica Mateja Tea Dereani)

Bučevk je čez 800 vrst, vendar niso vse užitne. Nekatere se uporabljajo zgolj z okras, zato, ker najdemo med njimi izjemno strupene rastline – iz nekaterih so v zgodovini pripravljali smrtonosni napoj. Me bučevke spadajo tudi lubenice, melone in kumare.

Buče v prehrani uporabljajo že tisočletja. Melone so jedli že v starem Egiptu. Semena sorodnih rastlin buč so bila najdena v Mehiki in datirajo od 7000-5500 pr. n. št.. domorodci v Ameriki so uporabljali buče kot eno izmed glavnih sestavin v njihovi dieti stoletja preden so prišli prvi priseljenci. Pripravljali so tudi posušene buče: trakove buč so na nek način stisnili skupaj, ji oblikovali v liste in posušili. Na stari celino so buče uporabljali že stari Grki in Rimljani, vendar so utonile v pozabo. Ponovno so postale zanimive, ko jih je v svojem tovoru pripeljal Krištof Kolumb.

Kolonisti v Ameriki so odkrili nov način pripravljanja te rastline plemenitega okusa: bučno pito. Vendar je šel razvoj postopoma. Baje so najprej buči odrezali vrh in jo polili z mešanico mleka, začimb in medu ter jo spekli na žerjavici. Kreativne ženske so to mešanico pretlačile, ji dodale še podlago iz testa in tako je nastala bučna pita.

Buče rastejo na plezalkah rodu cucurbita Cucurbitaceae. Ime izvira iz grenke snovi kukurbitacina, ki je v družini buč zelo pogost. Njegova funkcija je obramba pred insekti in rastlinojedci. Z izbiranjem vrst buč, ki imajo zelo malo kukurbitacina in njihovim križanjem obstaja danes na svetu kar nekaj sto vrst užitih buč, ki se uporabljajo v prehrani.

Buče rastejo danes praktično povsod po svetu, celo na Aljaski. Antarktika je edini kontinent, kjer ne rastejo. So zelo hranljive, saj vsebujejo proteine, ogljikove hidrate, dietna vlakna, kalcij, železo, magnezij, kalij, cink in še bi lahko naštevala. Največ pa imajo v sebi beta karotena, ki se v telesu spremeni v vitamin A.

Njihova uporaba v prehrani je vsestranska. Lahko jo uporabimo za slane jedi ali sladice. Najpreprostejša je pečena v pečici samo s soljo ali pa dušena na ponvi, sama ali z drugo zelenjavo. Zalo tekne tudi bučna juha. Za solato skuhamo na pari različne vrste buč, jih ohladimo in po okusu začinimo. Dodamo svežo baziliko, origano ali majaron.

Škrobaste buče uporabimo kot dodatek zelenjavnim polpetom. Škrob ima lastnost veziva in zato nam pri takih polpetih ni potrebno uporabiti jajc. Njoki ali žličniki z dodatkom škrobaste buče (namesto krompirja) so lepi oranžni na pogled; iz podobnega testa pa lahko pripravimo tudi ocvrte miške. Tisti z malo eč potrpljenja bodo buče nadevali in jih v pečici gratinirali.

Oplodje buč dodamo keksom ali pa ga uporabimo kot nadev za torto. Vzamemo sladkasto škrobasto bučo, jo skuhamo, ji dodamo rastlinsko margarino, sojino smetano, slad in po želji kakšno drugo skuhano in pretlačeno sadje. V dolgih jesenskih večerih kuhamo marmelado samo iz buč ali pa še bolje z dodatkom fig ali jabolk.

Možnost priprave buč je zares veliko. Zakaj pa ne bi bili rano mi tisti, ki bi odkrili nov in izviren recept?